ANA PREMK - SOLANA

 Solana je pravljica o Ani, ki je hotela zadržati sonce na nebu.

 
Ljudje so srečni, kadar je sonce. Lovila ga je v naravi, v morju, se učila devetih tujih jezikov, prebrala skoraj vse pravljice tega sveta in vse modre knjige, da bi našla skrivnost, kako ga obdržati, da bodo ljudje nasmejani, veseli, srečni. V naravi je odkrivala igro svetlobe, barve in sence, na življenjskih tečajih se je učila o energiji, dihanju in zakonitostih življenja. Ustvarjati je začela že v osnovni šoli in to nadaljevala tudi med študijem na fakulteti in pozneje, ob nočnem prevajanju in napornem lektoriranju. Lotila se je vsega mogočega, v roke vzela svinčnik, barvice, glino, čopiče, šestilo, les, kamenčke in blago, ustvarjala, risala mandale, iskala motive, s katerimi so že naši prastari starši lovili … sonce. Je ujela sonce? Ne, še vedno ga lovi. Včasih, kadar se vsa pravljična bitja usedejo za njeno mizo, ko posije pravo sonce, zapiha veter in se v Ani prebudijo mogočna prostranstva ustvarjanja, pa ji uspe v svoje stvaritve ujeti majhen, čisto majhen sončni žarek. Pa so ljudje veseli. »Vse veliko je imelo svoj začetek v sanjah, željah in slutnjah, ki so ostale dolgo časa brez vidnega uspeha,« pravi Martin Kojc. Se smejite? Potem je Anina pravljica resnična.

FOTOGALERIJA